Zgodovina cerkve Sv. Trojice

Obnova cerkve 1735-1780

Cerkev, ki so jo dokončali leta 1640, je bila veliko manjša od sedanje in za razliko od nje pravilno orientirana. Od nje sta se ohranila zvonik in del ladje, prezbiterij pa so podrli, ko so v 18. stol. pozidali novo stavbo z dvema zvonikoma ob fasadi in staro cerkev porabili za njen prezbiterij, v katerem stoji oltar na zahodni strani. V baroku namreč “pravilna”, to je vzhodna usmeritev cerkva, ni bila tako pomembna kakor v srednjem veku. Ta velika baročna prezidava, ki je dala sv. Trojici sedanjo podobo, je zrasla iz nuje, saj je postala cerkev med tem že daleč naokrog znana božja pot. Zaradi novega dotoka romarjev je postala stara cerkev občutno premajhna. Odločili so se za povečanje in z gradnjo so začeli leta 1735. Pri dogradnji je veliko pomagal grof Draškovič iz Varaždina, ki se mu bi naj zgodil čudež. Sprva so nameravali prejšnjo stavbo le podaljšati, ker pa je z denarjem priskočil na pomoč grof Draškovič, so se odločili, da bo dozidani del bistveno širši od ostale cerkve. Dozidana cerkev je bila skoraj dvakrat daljša in na vsaki strani po pet metrov širša, ladja pa je bila visoka nekaj čez štirinajst metrov. Dela so tako napredovala, da so po kroniki lahko leta 1756 dokončali že novi veliki oltar, na veliko noč istega leta pa so bila končani tudi pozlatitev, slikarije in drugi odraski. Ob straneh glavnega oltarja so postavili štiri kipe naravne velikosti, ki predstavljajo svetnike avguštinskega reda: sv. Avguština, sv. Tomaža iz Vilanove, sv. Nikolaja Tolentinskega in sv. Janeza Fakunda.
Tri leta kasneje so bili končani tudi stranski oltarji (1759). Na vsaki strani so postavili tri oltarje, ki so bili dokončani leta 1759. Ob epistelski strani so oltarji: Žalostne Matere božje, svetega Nikolaja Tolentinskega, svetega Roka. Na evangelijski strani pa so oltarji: sv. Križa, sv. Avguština in sv. Florjana, naročili tudi kipe štirih cerkvenih očetov: sv. Gregorija Velikega, sv. Hieronima, sv. Ambrozija in sv. Avguština. Ti so stali ob stebrih ladje in krasili veliki notranji prostor ladje. Hkrati s povečanjem cerkve so lepšali tudi samostan. Leta 1739 so očistili in obnovili tudi studenec pod samostanom, na katerega so postavili tudi kip sv. Avguština. Leta 1758 so pobelili zidove prezbiterija v cerkvi, samostansko poslopje in obednico. S tem pa stavba še ni bila končana. Manjkala sta še oba zvonika ob fasadi, ki gleda proti trgu. Zvona sta bila končana v letih, od 1779 do 1780. Istočasno so povezali cerkev s samostanom, tako da se da priti iz samostana neposredno na kor. Tako je bila cerkev Sv. Trojice leta 1780 dokončno dograjena.
Po 45 letih napornega dela od 1735 - 1780, je bila torej dokončana lepa romarska cerkev Sv. Trojice. Bila je zadosti prostorna s šestimi stranskimi oltarji, nad katerimi so bili stranski kori za romarje in združena z Loretsko kapelo. Od zunaj pa so cerkev krasili trije enako visoki in enako izdelani zvoniki, ki simbolizirajo troedinega Boga.
Kot dokaz velikega čaščenja boga je bila ustanovljena bratovščina sv. Trojice, ki je imela svoje znamenje in priviligirane odpustke. Papež Inocencij XII. je cerkvi naklonil posebne odpustke, kar je razvidno iz pisma izdanega 8. maja 1693 v Rimu. Prav tako je papež Klemen XI. dovolil vernikom različne odpustke, ki so razvidni iz pisem, izdanih 15. februarja 1702 in 23. junija 1702 v Rimu.
Leta 1704 je bilo v trojiškem samostanu že osem duhovnikov in dva patra. Našteta pa je bila tudi množica sv. maš in obhajancev na leto. Zakaj ob enem shodu je prišlo po 12 do 16 tisoč romarjev na ta sveti kraj. Zaradi izredno velikega obiska in števila maš je Sv. rimska stolnica sklenila, da je veljal veliki oltar pri Sv. Trojici kot priviligirani, to je pomenilo, da bodo vsem vernikom odpuščeni vsi grehi, če so le brali na dan štirinajst svetih maš. To je bilo izdano v Rimu 18. junija 1700. Dokaz velikega zaupanja vernikov je tudi bogata srebrna zakladnica. Milostna podoba - glavna oltarna podoba - je imela tri krone, okrašene z dragimi kamni.
Močan vihar je leta 1796 odnesel visoko kupolo na zvoniku pri velikem oltarju.
Z absolutistično oblostjo Marje Terezije in Jožefa II. Drugega prišle tudi reforme. Leta 1781 je Jožef II. s tolerančnim patentom razglasil enakopravnost ver in versko svobodo, z ostalimi cerkvenopolitičnimi reformami pa je težil k podreditvi cerkve državi in nadzorstvu nad njeno dejavnostjo. Med drugim je bilo s temi reformami prepovedano hoditi na božje poti, prepovedana je bila bera, od katere so patri živeli, ni bilo več naročil za maše in milodarov. Tudi Avguštinci v Sv. Trojici so se preživljali delno z darovi, ki so jih romarji prispevali cerkvi, delno z drugimi milodari (nabirkami). Ko pa so bile pod cesarjevo oblastjo (Jožef II.) nabirke in milodari, so avguštinci sami (en prior in 11 duhovnikov) sami zaprosili za razpustitev njihovega samostana. S tem je bil avguštincem pri Sv. Trojici napovedan začetek konca. Avguštinci so želeli samostan zapustiti. Na prošnjo avguštincev za razpustitev je v oktobru 1787 mariborski okrajni glavar grof Anton Colloredo samostan zaprl.
Cerkev so prevzeli posvetni duhovniki. Z župnijskim uradovanjem so začeli kmalu po tem, ko je bila proglašena za farno cerkev, to pa je bilo 15. aprila 1786.
Z začetkom leta 1812 je bila tukajšnja župnija zasedena s škofijskimi duhovniki vse dokler nista bila, na prošnjo župnijske občine, ki je za to zaprosila že leta 1828, predana župnija in bivši avguštinski samostan frančiškanskemu redu dne 11. julija 1853. Predaja je bila izvedena 23. julija 1854. Od tedaj imajo samostan in vodstvo župnije, frančiškani štajersko - severno tirolske province.
Veliko samostansko poslopje dolgo ni imelo stanovalcev. Vzdrževanje tako velikega objekta pa je bilo zelo drago in redko kdo se je našel, ki bi hotel zastonj popravljati stavbo. Tako so se odločili, da bodo del samostana, ki je bil namenjen za bivališče prvotnim duhovnikom, porušili. Hoteli so porušiti tudi večji del samostana proti cerkvi. Temu so se farani uprli ter obljubili, da ga bodo sami obnovili. Porušeni del samostana so zopet dozidali leta 1888.
Kljub prepovedi romanj ta znamenita romarska pot ni odšla v pozabo. Kmalu po tem, ko so prenehali prepovedovati izven cerkvene aktivnosti, je romarska pot znova oživela. Svetišče je imelo za povečano število romarjev premalo duhovnikov, ker sta bila stalno nameščena le dva duhovnika.
Ker ni bilo dovolj sredstev za obnovo in vzdrževanje, je prišlo do nevarnosti, da bo cerkev propadla. Zato so cerkev ponovno izročil redovnikom, in sicer sinovom sv. očeta Frančiška Serafinskega. Na mestu, ki je bilo prvotno namenjeno za izgradnjo cerkve, so postavili trioglato kapelico, do katere vodijo od cerkve kamnite stopnice. Nekoč je bilo teh stopnic stotrideset, danes pa jih je ohranjenih le še nekaj v zgornjem delu. Kapelica je bila nekoč tudi poslikana, danes pa fresk več ni mogoče videti, ker jih je že precej načel zob časa. Nekoč so predstavljale: sv. Trojico, sv. Izidorja in sv. Lenarta, ki sta bila predstavnika kmetskega stanu. Razlog, da je kapelica trikotne oblike, leži v sv. Trojici kot troedinem bogu in v legendi o treh lučkah, sicer se pa v Sv. Trojici vse vrti okoli števila tri. Kdaj je bila sezidana, ni znano, iz kronike je mogoče razbrati le, da je bila leta 1904 na Markov dan že drugič prenovljena in blagoslovljena. Blagoslovil jo je knezškof Mihael Napotnik, ki je hkrati postavil in blagoslovil tudi križev pot, katerega prvih devet postaj se vrsti od kapelice ob jezeru do cerkve, kjer so še zadnje tri postaje križevega pota.