Občina Sveta Trojica v Slovenskih goricah
Trojiški trg 26
2235 Sv. Trojica v Slovenskih goricah
Trojiški trg 26
2235 Sv. Trojica v Slovenskih goricah
ID za DDV: SI58878734
Urbana podoba trga Sv. Trojice
Urbana podoba trga Sv. Trojice
Sv. Trojica se je v zgodovini razvijala predvsem po zaslugi romarske poti in avguštinskega samostana. Hrib, na katerem stoji samostanski kompleks, se je prvotno imenoval Porčki Vrh, zaselek pod njim pa leta 1419 Gradiše. Ko so pa z zbranimi sredstvi v letih 1636-40 zamenjali prvotno leseno kapelo sv. Duha z zidano cerkvijo sv. Trojice, se je kraj začel imenovati po njej. Ta cerkev je obsegala današnji zahodni zvonik, ladjo v velikosti današnjega prezbiterija in kvadratast oltarni prostor s strešnim, čebulasto ostrešenim stolpičem. Zvonik je leta 1864 pokrivala sekundarna piramidasta streha, sedaj pa ga čebulasto laternasta, enako kot njegova vzhodna soseda iz leta 1780. Leta 1663 so cerkev prevzeli radgonski avguštinci, jo v letih 1665-67 obnovili in ji leta 1693 prizidali loretansko kapelo. V letih 1735-40 so cerkev v dobršni meri na novo zgradili, in sicer so k stari ladji prizidali mnogo večjo novo, staro pa uporabili kot njen prezbiterij, ob katerega južno stran so prizidali zakristijo (oratorijsko nadzidano leta 1780), ob zahodno pa 4 kapele. Nova cerkvena ladja oblikuje velik dvoranski prostor s 5 pari plitvih kapel in empor ob strani, ki ga členijo dvojni pilastri z obočnimi oprogami, enako pa je razčlenjen tudi prezbiterij. Cerkveno zunanjščino obvladuje dvostolpna fasada s predloženim dvoramnim stopniščem iz let okoli 1855. Zvonika, ki obstopata fasado, sta bila dograjena leta 1780, vendar sta z njo arhitektonsko uglašena. Medtem ko je fasada bogateje oblikovana, členijo ostalo cerkveno zunanjščino zidci, lizene ter pravokoma in polk-rožna okna.
Samostanski kompleks ob južni strani cerkve je nastal v letih med 1665 in 1692, potem ko so Sv. Trojico prevzeli avguštinci. Na upodobitvi iz let okoli 1731 je videti samostan kot dvonadstropno poslopje s 16-osnim južnim in še ohranjenim 11-osnim podkletenim vzhodnim traktom, ki pa se stare cerkve ni dotikal. Do stika z novo cerkvijo je prišlo šele po njeni zgraditvi leta 1740 z vstavitvijo 2 nadaljnjih okenskih osi, nato so pa ves samostanski kompleks enotno fasadirali. Južni trakt je v sedanji podobi iz 3. četrtine 19. stoletja, ima pa še originalno zasnovo, kot to dokazuje njegov talni zidec. Po razpustu samostana leta 1787 so avguštinci takrat nastalo župnijo vodili še do leta 1812, sledili so jim svetni duhovniki, tem pa leta 1854 frančiškani, ki jo upravljajo še danes.
Naselbina pod samostanom je nastala na stičišču cest iz Ptuja, Maribora in Radgone. Od konca 17. do konca 18. stoletja je bila tu osrednja slovenjegoriška božja pot. Zato se je naselbina v tem času razvila v večjo tržno oblikovano vas, ki je leta 1820 štela 44 hiš in 184 prebivalcev, leta 1869 64 hiš in 324 prebivalcev in leta 1910 72 hiš in 351 prebivalcev ter medtem leta 1872 dosegla status trga. Promet, sejmarstvo in romanja so kraju po jožcfinski prekinitvi ponovno pomagali do blaginje, vendar pa je trg pozneje razvojno zaostal zaradi odsotnosti industrije, ki je Kirbiševa usnjarna ni mogla nadomestiti. To kažejo statistični podatki, saj je leta 1971 štel še vedno le 79 hiš in 384 prebivalcev, leta 1988 pa okoli 90 hiš in 447 prebivalcev. Urbano kompozicijo kraja sestavljata mlajše trško jedro z lijakasto razširjenim cestiščem in pretežno strnjeno obzidavo v severni polovici naselbine ter starejša vaška parcelacija s posamično gradnjo v južni. Samostanski kompleks na njunem stičišču ju s svojo gmoto povezuje in obenem krajinsko poudarja. V trškem jedru je ohranjenih nekaj čednih klasicističnih hiš, v njem stoje trikotno znamenje, spomenik padlim med zadnjo vojno in pomnik na zdravnika in pisatelja Lojza Kraigherja.
Samostanski kompleks ob južni strani cerkve je nastal v letih med 1665 in 1692, potem ko so Sv. Trojico prevzeli avguštinci. Na upodobitvi iz let okoli 1731 je videti samostan kot dvonadstropno poslopje s 16-osnim južnim in še ohranjenim 11-osnim podkletenim vzhodnim traktom, ki pa se stare cerkve ni dotikal. Do stika z novo cerkvijo je prišlo šele po njeni zgraditvi leta 1740 z vstavitvijo 2 nadaljnjih okenskih osi, nato so pa ves samostanski kompleks enotno fasadirali. Južni trakt je v sedanji podobi iz 3. četrtine 19. stoletja, ima pa še originalno zasnovo, kot to dokazuje njegov talni zidec. Po razpustu samostana leta 1787 so avguštinci takrat nastalo župnijo vodili še do leta 1812, sledili so jim svetni duhovniki, tem pa leta 1854 frančiškani, ki jo upravljajo še danes.
Naselbina pod samostanom je nastala na stičišču cest iz Ptuja, Maribora in Radgone. Od konca 17. do konca 18. stoletja je bila tu osrednja slovenjegoriška božja pot. Zato se je naselbina v tem času razvila v večjo tržno oblikovano vas, ki je leta 1820 štela 44 hiš in 184 prebivalcev, leta 1869 64 hiš in 324 prebivalcev in leta 1910 72 hiš in 351 prebivalcev ter medtem leta 1872 dosegla status trga. Promet, sejmarstvo in romanja so kraju po jožcfinski prekinitvi ponovno pomagali do blaginje, vendar pa je trg pozneje razvojno zaostal zaradi odsotnosti industrije, ki je Kirbiševa usnjarna ni mogla nadomestiti. To kažejo statistični podatki, saj je leta 1971 štel še vedno le 79 hiš in 384 prebivalcev, leta 1988 pa okoli 90 hiš in 447 prebivalcev. Urbano kompozicijo kraja sestavljata mlajše trško jedro z lijakasto razširjenim cestiščem in pretežno strnjeno obzidavo v severni polovici naselbine ter starejša vaška parcelacija s posamično gradnjo v južni. Samostanski kompleks na njunem stičišču ju s svojo gmoto povezuje in obenem krajinsko poudarja. V trškem jedru je ohranjenih nekaj čednih klasicističnih hiš, v njem stoje trikotno znamenje, spomenik padlim med zadnjo vojno in pomnik na zdravnika in pisatelja Lojza Kraigherja.
